Dopoldan nekje okrog desete ure smo se zbrali v Sečovljah. Tri specialke, trije gorci, trije pari in dvanajst nog. Malce moram spremeniti tole traso, ker smo seveda takoj po prečenju meje napadli tisti klanec do Plovanije. Je pa ta klanec dober za selekcijo in postavitev vrstnega reda. V zelo podobnem vrstnem redu smo potem vozili celotno pot.
Vreme je bilo dopoldan že kar poletno, temperature malce pod dvajseto, vetra še ni bilo. Nadaljevali smo proti Bujam, ta smer je res najboljša. Tako je porezane ceste kar se da malo. Istočasno se je odvijal kolesarski maraton iz Portoroža tako, da smo tudi zato ubrali nasprotno smer. Kasneje mi je prišla na misel ena nepoštena ideja. Ja, točno tako. Lahko bi se vozili po okrepčevalnicah in jedli rozine. Hehe, to je bilo seveda bolj za hec.
V Bujah smo bili hitro in v križišču v centru je stal policaj in ustavil ves promet. Zaradi maratona. In potem smo čakali kar tako nekaj. No, kasneje se je le pripeljal prvi kolesar. Potem pa dolgo nihče. Policaj je odprl cesto in sledil je spust po klancu iz Buj. Tokrat sem imel nov plašč, nič ni treslo in je kar dobro letelo.
Ozračje je bilo čisto in iz Brtonigle je bil razgled fantastičen. Italijanski hribi, slovenske gore in morje. Odlično.
V to smer gre res hitro in odcep proti Novigradu nas je napotil po nekaj kilometrskem spustu v Novigrad. Kot vedno je sledila pavza in nakup malice v trgovini. Smo pa ugotovili kako deluje ekonomija oz. tržno razmišljanje veleumnih lastnikov. Tu zraven je nekoč stal najboljši sosed, odkar je v tujih (torej v tem primeru hrvaških) rokah, so njim lastno trgovino kar zaprli oziroma preimenovali v svojo interno konkurenčno trgovino. Upam, da so zaposleni vsaj službe obdržali. No ja, to je bolj šola za nas, lahko bi vedeli, da če se prodaš konkurenci, potem te več ni.
Dve tretjini ekipe je sta šle na pavza midva specialca pa do Poreča. Ja, Boštjan, mislim, da prvič ni deževalo kadar skupaj voziva. Je pa pihalo. V delti Mirne je pihalo v vse smeri in to močno in mrzlo.
Dvig na Tar je bil hiter, pravzaprav je do Poreča kar letelo. Načrtovala sva pot do Zelene lagune, vendar marljivost cestarjev me zadnje čase v teh krajih pozitivno preseneča. Neverjetno ampak popravljajo in prenavljajo nove in nove kilometre ceste. Hitra odločitev naju je popeljala do kraja Starići, potem pa sva obrnila, saj so naju v Novigradu že kar nestrpno čakali. Ob povratku sva se peljala skozi Poreč, kvalitetno zgrešila pot in se potem peljala po tisti glavni ulici v Poreču. Po tistih ogromnih kamnitih blokih. No pa je vseeno šlo.
Nazaj se nama je malce bolj mudilo, veter pa ni ravno pomagal. Ob vožnji čez morje proti Antenalu sva komaj dosegla tistih dvajset kilometrov na uro. Jah, veter vedno narobe piha.
Sledila je kratka pavza in priključitev ostalega dela skupine. Malce so bili že otrpli od čakanja tako, da smo kar hitro nadaljevali proti cilju. Prvih deset kilometrov smo se peljali v povsem strnjeni skupini, v popolni tišini, slišalo se je samo brnjenje koles. In pa seveda trobljenje voznikov. Na Hrvaškem imajo vozniki mnenje, da so njihovi avtomobili povsem tihi in potem vedno potrobijo kadar so za teboj. Pravzaprav ne vem kaj to pomeni, naj se umaknem, ali me voznik opozarja, da naj me nič ne skrbi, da bo že poskrbel, da me bo predvidno prehitel in da naj kar lepo uživam še naprej. Bom pogledal v njihovo literaturo.
Pred Umagom je še vedno obvoz, no, v Umagu pa smo tokrat zavili proti vasi Marija na Krasu. Na vseh možnih postojankah so prodajali šparglje, se jim splača? Cene nisem videl.
Kmalu smo sklenili krog v Plovaniji in se spustili do meje. Spust je noro hiter in vsi komaj čakamo, da bodo to mejo podrli, res je škoda, da gre vsa hitrost v nič.
Bolj na kratko, ampak tako je tudi bilo. Toplo, na trenutke vetrovno, vendar z veliko dobre volje in pozitivne motivacije smo že začeli iskati nove smeri in podvige.
Priporočam!!
Povezava do slik