Parkirišče ob letališču je primerno za take podvige. Kar se parkiranja tiče seveda. Kar se pa tiče kolesarjenja je pa malce nerodno. Meja je nekaj metrov stran, nato pa takoj sledi vzpon na Plovanijo. Res je, da si spočit, nisi pa še ogret. Mogoče bi bilo bolje se peljati nazaj do Parecaga in potem napasti to Plovanijo.
To pot nisva zavila desno, ampak kar naravnost proti Bujam. Mislim, da je ta smer boljša saj se najprej po vrhu voziš skozi Kaldanijo do Buj. V Bujah te pred centrom čaka vzpon, ki pa je kratek tako, da strmine niti preveč ne trpiš. Na vrhu zapelješ skozi najbolj znano križišče. Tu se, če je lepo vreme, vidi morje. In tudi včasih se je, ko sem še z Jugom drvel tu skozi. No, mislim, da se sedaj s kolesom peljem hitreje. Spust iz Buj je fantastičen in kar malce je nerodno, da moraš v križišču zaviti levo proti Brtonigli, vsa hitrost gre v nič. Pa nič zato, saj gre klanec tako ali tako navzgor.
Brtonigla tudi hitro mine in hitro si na poti proti Novigradu. Vreme je bilo fantastično, sončno in ženka se je odločila tu počakati na kavi in soncu. Jaz pa sem si želel obiskati Poreč. Ja, točno sem vedel kaj me čaka. Dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor pa še dvakrat tako. Pravzaprav je najprej gor, da se potem lahko spustiš skozi Antenal dol. Potem sledi lep prevoz po cesti med Mirno in morjem, nekako tiste 'prave' meje med Slovenijo in Hrvaško. Potem pa sledi dvig na Tar, ki je sestavljen iz ovinkaste ceste navzgor, malce spusta, potem pa spet dvig do bencinske črpalke. Tu se vedno vprašam kako mi uspe, da se vsako leto tu mimo peljem? Neverjetno.
Sledi Kalifornija oziroma nekaj podobnega. Ravna cesta, pa sami višinci. Mimo Črvarja švigneš nato, pa sledi vožnja po deželi krožišč. Porečani (sem prav napisal) kot kaže tekmujejo s Koprčani. Kdo ima lepša, večja, bolj okrogla. Krožišča. To mi je všeč, brez semaforjev, polagaš desno levo in že si v centru Poreča. Vožnja po mestu je težka zaradi talnih plošč (ampak podobno je v Kranju). Mestni utrip je bil že povsem počitniški, jaz pa sem se kar hitro obrnil in odpeljal nazaj.
Novigrad - Poreč - Novigrad, ena ura, hitrje kot avtobus.
Sledila je kava in malica, potem pa sva se z ženko odpravila nazaj proti Sloveniji. Pred Umagom je še vedno obvoz ampak zdaj cesto že poznava. V Umagu sva (na mojo srečo) zgrešila odcep in se po razglednih vaških cestah odpeljala proti Zambratiji, od tam pa mimo Crvenega Vrha do Plovanije.
Ta smer bi je bolj všeč, je pa to stvar okusa. Ko sva prišla do avta mi je na števcu kazalo 97 kilometrov in Strava je naredila svoje. Zapeljal sem se do Seče in nazaj in premagal stotico, Strava pa me je nagradila z značko. Oh ja...
Skratka, priporočam to pot, razgledi so odlični, cesta je tudi v redu, klanci pa celo malce manj občutni kot v drugo smer. Imam občutek, da bom kmalu spet tam. Še kdo?
Povezava do slik