V lanskem letu sem prestopil iz (zdaj) okornega kolesa za treking na specialko. Razlika je ogromna in kolesarjenje je postalo še večji užitek. Vsem sedaj to razlagam in najbolje bi bilo, če bi kar začel prodajati taka kolesa. Ampak jih ne. Vseeno pa mi je uspelo, da sem v kratekem času za enako stvar navdušil tudi boljšo polovico. Seveda ima sedaj tudi boljše kolo. No, za nas amaterje ni razlike, tisti bolj natačni pa bodo na mojem kolesu našli nekaj manj kot pa na njenem:) Nekaj voženj sva naredila na trenažerju, ker pa Španijo na računalniku premalo doživiš, je bil že čas, da greva kolo preizkusit na cesto. Nekaj klasičnih navodil sva pregledala in se odločila, da gre zdaj lahko zares.
Sreda zjutraj, štart v Luciji, šele po deseti uri. Marec, še vedno zima, ne preveč sončno. Odlične razmere za začetne kilometre, brez gneče, vročine in vetra. Takoj je šlo brez težav. Sami pozitivni vtisi. Hitrejša vožnja. Noro, pričakovano, pa vseeno presenečenje. To, ženka! Zdaj bova pa letela. Kot bi mignil sva prevozila pot od Lucije do meje. Tistih osebnih izkaznic nihče več ne gleda in prvi pravi klanec je bil pred nama. Po zemljevidih nekakšnih pet procentov, ženka s triplo pa kot, da ne bi bilo nič. Noro. Prva kratka pavza je bila na bencinski črpalki na vrhu.
Že od nekdaj, mislim, da bo to že krepko preko dvajset let nazaj, tu zavijamo desno. Včasih še z avtobusom, kasneje z avtomobilom, sedaj pa kar s kolesom. Počasi se cesta vseeno spreminja. Najprej spust dol potem gor, na vrhu pa krožišče. V jeseni je bilo še v delu, zdaj pa kot, da je tam že od nekdaj. Domačini ob cesti prodajajo že marsikaj, midva pa sva namesto proti Savudriji zavila levo skozi Marijo na Krasu do Umaga. "Pazita na radarje", je rekel kolega ženki pred odhodom in tu pred krožiščem je omejitev 40km na uro. Peljala sva se 'rahlo' več. V tem tempu in polna elana se v Umagu ni bilo potrebno ustavljati, užaloščeni gostinci pa so se kot kaže s cestarji dogovorili za zaroto in cesto proti Novigradu zaprli. Sledilo je malce neprijetno presenečenja, tabla z napisom "Obvoz Novigrad via Buje".
Ja, do Buj nazaj je 12 kilometrov potem pa še nekaj do Novigrada, hitro sem preračunal, da bo vse skupaj postalo naporno. No, vseeno je bilo dramskega vložka hitro dovolj in že v Finidi je bilo možno zaviti desno proti Segetu in po lokalnih vaških cestah še enkrat desno in kmalu sva prišla nazaj na pravo cesto ob morju. Pa še klanec na dol je sledil tako, da sva hitro pozabila na obvoz.
Na skoraj povsem ravni cesti do Karigadorja in Dajle sva srečala ducat kolesarskih ekip, tistih pravih, ki imajo drese in kolesa barvno usklajene in spremljevalna vozila in se vozijo tako skupaj, da sploh ne vem kako jim to uspeva. Nekateri so celo vriskali in pozdravljali, kaže, da je trening pred tekmo lahko zelo zabaven. Skoraj neopazno se je tako približal Novigrad, obvezen postanek ob manjši trgovini ob poti, ter malica v centru mesta. Polovica poti je bila opravljena, občutek pa še dokaj svež.
Po malici in kavi sva se odpravila nazaj, vendar ne ob morju, ampak kar po sredi.Skozi Bužinijo in Brtoniglo se cesta ves čas vztrajno vzpenja in občutek imaš, da te je pavza povsem uničila in da je bila zima predolga. K sreči je neopazen klanec tisti, ki ubija. Ženka je imela v podzavesti ves čas pred seboj verjetno Buje, ki pa so se ji skoraj prikazale že v Brtonigli. Ja, na nek način je celo podobno.
Na tem delu poti je cesta velikokrat porezana, tako, da se zelo težko pelješ po takem razbrazdanem asfalftu. Naslednjič gremo v drugo smer. Končno so prišle na vrsto tudi Buje oziroma tisti pričakovani vzpon. Meni je ta klanec všeč. Vzpenja se enakomerno, vmes se malce poravna, nato pa spet dvigne in hitro zaključi. Nato pa na drugi strani križišča sledi super spust do krožišča in ovinka v desno proti Kopru,
Pot se nadaljuje po prazni pokrajini, skozi vas Kaldanija in krog se kmalu sklene v Plovaniji. Sledil je še spust do mejnega prehoda in kratka vožnja nazaj do Lucije. Hehe, tu vmes sva srečala skupino navdušenih in malce podkrepljenih dijakov iz znane srednje šole iz Škofje Loke. Naredili so pravi špalir, raztegnili harmoniko in zabava je bila na višku. Ženin test vožnje z novim kolesom se je končal s polko v kolesarskih čevljih.
Pozno zimsko kolesarsko ogrevanje se je začelo zelo dobro, zimska testiranja so bila uspešna, nekaj nastavitev bo na kolesu mogoče še potrebnih, ostale prilagoditve pa bo potrebno opraviti na mišični masi in pa psihičnem paketu posameznega kolesarja.
Priporočam!
Povezava do slik