Joj,
Včasih je bolje, da si tiho, ne pa, da blebetaš in potem te čez nekaj časa vse skupaj nazaj udari. Skratka, lansko leto sem na eni družinski zabavi pametoval, da bi šel na Vršič s Ponijem, če bi ga imel. In ker ga nimam, ne grem. No, moja žlahta je nadvse zabavna in tako so mi letos pozimi za rojstni dan pripravili načrte za junij. Kako? Z originalnim Pony-em v dnevni sobi. Super darilo, super ideja, ampak.... Vršič je pa Vršič.
Ni problema! Z veseljem!
Pony je ohranjen, prebarvan, malce se sveti, po manjšem servisu ima tudi novo verigo in obnovljene sprednje in zadnjo zavoro. Treniral nisem nič, naredil sem le nekaj metrov po dvoršiču toliko, da sem nastavil sedež in tisto rogovilo oziroma krmilo. Potem pa sem kolo arhiviral in do junija skoraj pozabil nanj.
Prijavil sem se že aprila in naredil plan, da se bom enkrat vsaj s pravim kolesom odpeljal na Vršič. Za seboj imam šele en vzpon in kar vem kakšen klanec je to. Za gorsko kolo super, za specialko tudi še v redu, za Ponija, pa nisem imel predstave in tudi ne prestave.
Pomembna je bila oprava, nekaj v retro stilu, jaz pojma nimam kaj je to, v današnjih časih je vsak hipster retro, če diši po Jugi je retro, če imaš stare cunje je retro tako, da res nisem imel ideje. Rešila me je asistentka (v izvedbi moje hčere), ki je pripravila unikatni majici in poslikavo telesa. Glavni motiv je bil znak za mir - 'peace'. Tudi zelo lepo se ta znak vstavi v simbol kolesa.
Na startu je bilo preko devetsto maškar, zabavnih, hecnih, žal nekaj tudi pijanih. Videl sem vojake, policaje, bolnike, lovce, irharje, telovadke, princeske, motoriste, poslovneže, pionirke, čebelice, nerazumljive predstave, prave kolesarje, .... Ogromno jugonostalgije, nekaj prav originalnih pojav, skratka maškarijada na kolesih. Po napornem, gnečastem štartu, so se trgale verige in nekaj pedal, kljub vseemu pa je večina lepo prikolesarila do Jasne. Rahlo zadihan sem ob številnem prehitevanju prišel do prve serpentine. Prve? Od štiriindvajsetih? Prve! Noro, prav, pa rinimo. Lepo je šlo do Mihovega doma, potem pa se z vidika Ponija cesta postavi pokonci. Tu sem sestopil in malce prehodil, ko se je klanec umiril, sem nadaljeval z vožnjo.
Hop na kolo in naprej ni bil tako dolg, kmalu mi je pošla sapa, torej sem nadaljeval v stoje. Brcam, vlečem, krivim rogovilo, ko se pred menoj pojavi RedBull stojnica. Super, upam, da imajo tudi kaj vode. Pa so jo imeli. Super, dva kozarčka in naprej. Zabavno mučenje in prehitevanje maškar se je nadaljevalo, potem pa smo prišli do cestne zapore, makedama je bilo zgolj za vzorec, ravno prav za kratek sprehod. Potem pa mučenje naprej in naprej. Serpentine so se počasi seštevale in pri Ruski kapelici sem znova malce odpešačil. Ne zaradi mene, ampak zaradi Ponija, da se je malce odpočil. No, če kdo temu verjame tudi prav.
Pri enaindvajsetki se mi je nasmejalo, od tu do vrha ni več veliko, en doooolg strm klanec levo in še en tak desno, pa doooooolga strma ravnina in že si pri štirindvajsetki. Še petsto metrov, še tristo, še dvesto, hrup, navijanje, vreščanje, sirene, zvončki, giro d' Vršič, še sto metrov in cilj. Bravo kolo, bravo noge. Vse je zdržalo, sapa je spet tu, utrip se je umiril. Voda, jabolko, voda, jabolko, voda, voda, voda. Odlično, manj utrujen kot sem mislil, da bom, pravzaprav me je malce bolel samo hrbet. Naslednjič bom bolj pritiskal.
Na vrhu je pihalo, oblekel sem vetrovko in jo šibnil navzdol. Veselo sem pozdravljal ostale, ki so prišli do vrha za menoj.
Vožnja navzdol je tudi zabavna, zavore so bolj za okras, prižgal sem še dinamo, da je še ta malce pomagal. Priletel sem okoli ovinka potem pa stop! Gašenje! Požara? Ne, gašenje mojih zavor. Neverjetno, ampak res se je kadilo.
Ostale ovinke sem bil bolj previden, potem pa spustil. Drvelo je enainpetdeset kilometrov na uro, mimo Jasne sem kar švignil. Končno sem prišel do cilja tudi nazaj dol in že skoraj pozabil na mučenje navzgor.
Sledila je zabava, mkvizli in elvisi....
Priporočam vsem, odkrito povem, da je gor lažje kot navzdol:)
Slike
Pot navzgor
Hop na kolo in naprej ni bil tako dolg, kmalu mi je pošla sapa, torej sem nadaljeval v stoje. Brcam, vlečem, krivim rogovilo, ko se pred menoj pojavi RedBull stojnica. Super, upam, da imajo tudi kaj vode. Pa so jo imeli. Super, dva kozarčka in naprej. Zabavno mučenje in prehitevanje maškar se je nadaljevalo, potem pa smo prišli do cestne zapore, makedama je bilo zgolj za vzorec, ravno prav za kratek sprehod. Potem pa mučenje naprej in naprej. Serpentine so se počasi seštevale in pri Ruski kapelici sem znova malce odpešačil. Ne zaradi mene, ampak zaradi Ponija, da se je malce odpočil. No, če kdo temu verjame tudi prav.
Pri enaindvajsetki se mi je nasmejalo, od tu do vrha ni več veliko, en doooolg strm klanec levo in še en tak desno, pa doooooolga strma ravnina in že si pri štirindvajsetki. Še petsto metrov, še tristo, še dvesto, hrup, navijanje, vreščanje, sirene, zvončki, giro d' Vršič, še sto metrov in cilj. Bravo kolo, bravo noge. Vse je zdržalo, sapa je spet tu, utrip se je umiril. Voda, jabolko, voda, jabolko, voda, voda, voda. Odlično, manj utrujen kot sem mislil, da bom, pravzaprav me je malce bolel samo hrbet. Naslednjič bom bolj pritiskal.
Na vrhu je pihalo, oblekel sem vetrovko in jo šibnil navzdol. Veselo sem pozdravljal ostale, ki so prišli do vrha za menoj.
Vožnja navzdol je tudi zabavna, zavore so bolj za okras, prižgal sem še dinamo, da je še ta malce pomagal. Priletel sem okoli ovinka potem pa stop! Gašenje! Požara? Ne, gašenje mojih zavor. Neverjetno, ampak res se je kadilo.
Ostale ovinke sem bil bolj previden, potem pa spustil. Drvelo je enainpetdeset kilometrov na uro, mimo Jasne sem kar švignil. Končno sem prišel do cilja tudi nazaj dol in že skoraj pozabil na mučenje navzgor.
Sledila je zabava, mkvizli in elvisi....
Priporočam vsem, odkrito povem, da je gor lažje kot navzdol:)
Slike
Pot navzgor
Labels:
ostalo