Ahh, dovolj je bilo. Zima niti ne predolga in niti ne prehuda ampak, ko posveti sonce je vožnje na trenažerju v sobi pod streho dovolj.
Bližal se je petek in odločitev o trasi ni bila enostavno sprejeta. Cest je veliko, neprevoženih še več, klancev tudi še precej. Gorenjske še nisem povsem prevozil, tisti konec proti Škofji Loki pa sploh ne. Na misel mi je prišel Lubnik in takoj zatem mi je bilo vse jasno. Grem okrog Lubnika, kakšnih sto kilometrov bo že naneslo.
Vstal sem zelo pozno, temperature so bile še bolj nizke, tako sem se končno enkrat od doma odpravil naspan. Proti Kranju sem šel zelo počasi, skozi Kranj pa. odkar so začeli promovirati kolesarjenje, ne gre več. Žal, prej je bil kolesar bolj redek pojav, sedaj se pa vsi vozijo povsod, niti ne razumejo, da so kolesarske poti tam zato, da urejajo in usmerjajo kolesarski promet. Ob vsej strpnosti in počasni vožnji sem imel nasproti vozečih se kolesarjev dovolj in sem iz Kranja hitro pobegnil.
Delavski most počasi urejajo, del kolesarske poti je že lepo prevozen, še vedno pa ostaja več kot trideset let stara neznanka na koncu mostu, ko moraš premagati strm klanček in nato prideš na pločnik. Čudaško, pa počakajmo še kakšno desetletje. Orehek se prebuja, prehod čez glavno cesto je odlično urejen, nekaj tednov kasneje so dostop do poti na Sorškem polju še asfaltirali tako, da je sedaj res lepo urejeno. Iz Kranja v Škofjo Loko prideš sedaj varno po asfaltu. Super.
Sorško polje mi je všeč, delno obdano s hribi z Joštom, Šmarjetno, danes pa z mojim 'ciljem' Lubnikom. v daljavi se je že kazala gora, ki ima malce čez tisoč metrov. Ne grem gor grem pa okoli. V Loko sem kar priletel, sledil kolesarskim stezam in iz Loke tudi hitro odletel. Končno Poljanska dolina. Zadnja leta je vedno več prometa, je pa cesta tu dovolj široka, tudi še vedno v odličnem stanju tako, da je kolesariti tu res super.
Odcepi so me vabili proti Vrhniki, pa sem nisem pustil, nadaljeval sem proti Žirem. V Trebiji mi gre vedno na smeh, res ne razumem zakaj je bila včasih tu tako zanimiva lokacija. Glasba, disko? Noro. V Fužinah pa se je končno začelo, proti Žirem nisem zavil, ampak sem skrenil desno v klanec. Počasi se je začelo dvigovati, cesta se je zožala in skozi Sovodenj sem prišel v Občino Cerkno. Tu sem se vozil prvič in nekako se mi je zdelo, da bi tu nekje moral biti skrit klanec. Strašne Kladje. Res, ko sem prišel okrog ovinka, se je pred menoj prikazala serpentina v levo s kar prijetnim naklonom. Je bilo pa hitro konec, komaj sem se dobro ogrel, sem že prišel na prelaz in klanca je bilo konec. Eh, to pa res ni nič posebnega. Iz te strani res ne, iz druge pa zna biti bolj naporno. 780 metrov nadmorske višine mi je ponudilo prelep razgled na Cerkno.
Spust je bil fantastičen, ja v to smer gor je verjetno precej težje. V Cerknem sem si privoščil pavzo in malico.
No, sedaj pa domov, če sem prav izračunal je bilo ravno na polovici poti. Pot se je iz Cerknega ven začela takoj vzpenjati. Peljal sem se tudi mimo Bolnice Franja in naprej gor in gor in gor skozi Dolenje Novake (ime nima nič z dolino), mimo odcepa za Počivalo, pa še kar naprej gor in gor do vrha. Do meje med Občino Cerkno in Občino Železniki. Dvignil sem se kar na tisoč pet metrov, Cerkno je pa na višini 325 metrov. Kar lep vzpon. Na spodnji postaji smuščiča Cerkno sem si znova privoščil kratko pavzo. Na informacijski tabli je pisalo, da je snega še sedemdeset centimetrov. Hehe, v dolžino in v popolni senci.
Po pavzi je sledil fantastičen spust po novi izredno lepo urejeni cesti, deset kilometrov do Zalega Loga je bilo prav uživaških. V križišču desno in še pet kilometrov do Železnikov je prav tako minilo v vožnji navzdol.
V Železnikih pa sem se odločil, da ne grem proti Škofji Loki, ampak, da krog še povečam. Dan je bil lep, noge pa še kar spočite. Odpeljal sem se proti Kropi, še prej Jamnik, pred tem pa skozi Dražgoše. Ko se po dolini pelješ proti Jelovici, vidiš kako se cesta levo desno vzpenja in vzpenja. Joj, kot, da še ni bilo dovolj. Razgledi so res prelepi in tistih dvanajst procentov v klancu skoraj ne opaziš. Bolj je moteč promet. Ta cesta je edina povezava med Železniki in Kropo in avtobusi, tovornjaki in vlačilci so tu doma. Razgledi so pa fantastični in končno sem si slavni spomenik v Dražgošah ogledal od bizu in tudi od zgoraj. Pogled iz spomenika proti Železnikom ti da misliti in si kar predstavljaš kako je tu potekala bitka. Vojna je bolj nora kot kolesarjenje, zato raje kolesarim.
Dražgoše niso na vrhu, zato se je bilo potrebno še malce potruditi in pred menoj se je zasvetila cerkvica na Jamniku. Lubnik se je skrival v daljavi na moji desni, torej je bil krog že skoraj končan. Spust v Kropo je žal bolj slab, cesta je še vedno slaba in tu bo potrebnega še precej dela. Skozi Kropo se ohladiš in po lepi novi cesti kar priletiš do Brezovice, sledi pa spust do Podnarta.
Tu pa sem že doma, v Občini Naklo, desno čez Savo in prvi klanci do 'glavnega' klanca, ki vedno pripelje v Podbrezje. Od tu naprej vožnjo vedno prepustim kolesu, saj me kar samo pelje mimo avtoceste, na koncu klanca naredim prekršek in se peljem več kot petdeset kilometrov na uro, potem pa sledi zadnji vzpon, krožišče in skozi Strahinj domov.
Naravnost proti Naklu sem ne peljem, cesta je tu namreč na robu katastrofe, tudi z avtomobilom je vožnja nemogoča. Kdaj, če sploh, bodo občinarji iz Naklega to uredili ne vem. Izgovorov je preveč, tudi let je že minilo precej tako, da mislim, da ti ljudje hodijo v službo s helikopterjem, ali pa so na občini kar doma. Lokalne Butale, žal..... sit sem tega.
Super dan, super tura, stopetnajst kilometrov in preko dvatisoč višincev pomeni, da sem obkrožil Lubnik in se nanj (z morja) dvakrat povzpel. Zelo priporočam vsem, sam pa bom mogoče prevozil pot še v drugo smer.
Labels:
Slovenija