Tokratni spust do Kopra je bil prav posebno doživetje. Zame je to bil deseti spust, res, da v dveh dneh, ampak glede na to, da sem šel tudi v drugo smer mogoče šteje. Kako v drugo smer? No, seveda bom vse lepo opisal.
Šest let je že minilo od prvega spusta do Kopra pa mi je ta tura še vedno zanimiva. Ogromno se spreminja, dodajajo se novi odseki kolesarskih steza, preplastijo se ceste, vedno več je kolesarjev, res še vedno zanimivo. Med tem, ko se jaz takole prevažam po svetu, otroci doma rastejo in kar naenkrat se zgodi, da je celotna družina 'v planu'. Prepričal sem vse tri in načrt je bil narejen. Tura bo dvodnevna, ker je za en dan še vedno malce preveč. Povsem preprosto od doma do Postojne, naslednji dan pa od Postojne do Kopra, potem pa z avtom nazaj. Za Slovenske železnice je prevoz kolesa in potnikov od Kopra do Ljubljane še vedno uganka, če pogledaš vozni red pravzaprav niti ne razumeš kaj želijo povedati. Prvi gre ob petih zjutraj, drugi ob osmih zvečer, vsi ostali vmes pa imajo nadomestni prevoz z avtobusom. Eh. To bomo preizkusili kdaj drugič. Torej, z avtom domov. Kako pa avto pride v Koper. Povsem enostavno 'fotr' ga pelje dol in se s kolesom vrne domov. Preprosto.
Petek
Bomba, enodnevni dopust in bicikel. Noro. Vstal sem tako kot za v službo, pobasal opremo in kolo, ter se odpeljal proti Ljubljani. Nisem zavil ne na Celovško in ne v Koseze, ampak sem se odpeljal naprej proti morju. Paše. V Kopru sem pri sestri parkiral, se preoblekel in hop na kolo. To bo fina elegantna vožnja do doma. Tako je delovalo. Zjutraj je bilo res prijetno sveže, kmalu sem bil že na Porečanki (ne vem, tako poimenujejo zadnje čase Parenzano), ki so jo na najbolj ozkem delu prenovili. Bravo Koper. Skozi Cepke mimo Rižane sem že čutil Črnokalski klanec. Na Stravi je označen z dvojko, pa se mi ne zdi naporen, mogoče malce dolg. Pravzaprav sploh ni težak ta klanec, le dejstvo, da imaš potem še stotrideset kilometrov do doma, te malce upočasni. Tokrat me je upočasnjevala burja. Oziroma karkoli je že pihalo v vse smeri, samo v hrbet ne. Dobro, da tu ni prometa in imaš dovolj prostora, ko te premakne. Sploh na vrhu klanca, kaj takega še nisem doživel. Seveda kadar takole piha, moraš pogledati v nebo. Iz modrega se je lepo prelivalo v sivega, torej me čaka - dež. Grrr.
Do Kozine sem prijadral, potem pa kar hitro nadaljeval proti Postojni. Na Woodstock-u so vpili: "No rain, no rain!" jaz pa sem si želel, da bi me vsaj do Postojne pustili na suhem. Žal je na super spustih mimo Divače pričelo pršeti, na spustu v Senožeče močneje padati, mimo Nanosa pa je že 'scalo'. Super doživetje, res. Močan dež, veter z vseh strani, tovornjaki, ki te zalijejo do ušes, brez pavz, ker se nočeš ustaviti, vsi ti demoni so me želeli ustaviti. Ampak, hej, z veseljem. Ni problema, pač pelješ naprej, tako ali tako grem domov. Postojne skozi naliv nisem videl, Planinsko polje se je že prikazovalo, Grčarevec pa me je pričakal suh. Tako sem se proti Logatcu in na odličnem novem asfaltu skozi Drevored Napoleonovih lip lepo sušil in čakal na Vrhniški klanec, da dodam še močno sušenje. Na tem mestu čestitam Logatčanom, cesto so lepo uredili, lepa je tudi vožnja od Grčarevca do Planine. Pohvalno!
Zadnje čase na Brezovici zavijem levo skozi Dobrovo, tudi tokrat sem se tam peljal, že povsem suh in segret, Medvod skoraj nisem opazil in že sem se peljal skozi Kranj. Malce mučno je bilo, kljub vsemu pa sem popoldan prišel domov in se začel pripravljati na povratek.
Sobota
Skupno odpravo smo morali zaradi zdravstvenih razlogov zmanjšati za eno članico tako, da smo bili v jutranjem deliriju samo trije. Žena, sin in jaz. Kolesa smo hitro pripravili, vse obleke pa sem jaz zložil v svoj nahrbtnik in vrečo na kolesu. Za eno nočitev nismo potrebovali veliko opreme. Skoraj točno ob osmih smo štartali. Na našem domačem klancu je sine ugotovil, da mu ne dela števec, zato sva se dogovorila, da mu na vsakih pet kilometrov povem, da smo dodali novih pet kilometrov na cesto. Do Kranja cesto že poznamo in je šlo hitro, potem pa skozi Kranj malce levo desno, v Čirčah smo v trgovini kupili baterije za števec. Mogoče bo pomagalo. Pa žal ni. Nič, tisti števec bo potrebno popraviti.
Vožnja skozi Hrastje in Prebačevo je bila užitkarska, za Trbojami nas je pričakal lani položeni novi asfalt in kolesarska steza vse do Valburge. Mimo Šmarne in golf igrišča smo kar leteli in obenem prehitevali druge kolesarske družine. Oče v eni od teh skupin kar ni mogel verjeti, da smo ga tako prehiteli. Na vrhu klanca pod Šmarno goro je sine ugotovil, da je tukaj res lepo. Bravo, poba! Sledil je tudi moji družini znan spust skozi Tacen in vožnja skozi Šentvid kjer smo naredili kratko pavzo.
Nadaljevali smo skozi Dramlje in mimo koseškega bajerja, tam smo prestrašili trumo tekačev, ki so se pripravljali na jutranje tekmovanje, mi pa smo naredili že petintrideset kilometrov. Prej bo treba vstati, zjutraj se asfalt išče. Mimo Živalskega vrta in po Tržaški smo kar prileteli do Brezovice. Res se mi zdi, da smo se peljali zelo hitro in zelo tekoče.
Od Brezovice naprej je na cesti označen prostor za kolesarje in tako smo se malce bolj zbrano peljali naprej. Sledili smo oznakam, malce po desni, malce po levi in se pogovarjali o tem, da je tisto na levi avtocesta po kateri se peljemo na morje. Ponavadi. Danes ne. Mislim, da je bilo sinu to kar zanimivo. Pred Vrhniko smo se dogovorili za postanek, nekaj pojedli, popili in se pripravili na zloglasni Klanec. Psihološke priprave za ta klanec so bile učinkovite in teh šest kilometrov smo prevozili v zmernem ritmu, brez težav in morebitnih srečanj 'z zidom' ni bilo. Na vrhu smo spet naredili kratko pavzo, potem pa uživali na novi cesti proti Logatcu. Pred Grčarevcem smo malce zadihali, potem pa se odpeljali gor in hitro nazaj dol in naprej proti Planini. Tudi tu je nova cesta in zelo lepo teče, kar nas je hitro pripeljalo do vijugaste ceste navzgor do Postojne. Sin je proti vrhu klanca začel z nekakšnimi štosi o tem, da bo stopil dol in da ima dovolj, ampak je hitro povedal, da se heca in da sploh ni problema. Na vrhu klanca ob tabli Postojna smo že vedeli, da smo na cilju. Super, poiskali smo apartma kjer smo prespali, seveda pred tem smo še obilno večerjali.
Prvi dan je bil tako zaključen in etapa opravljena, se mi pa zdi, da sta oba hitro zaspala.
Nedelja
Zjutraj smo bili povsem sveži in po kratkem improviziranem zajtrku pričeli z novo etapo. Tokrat iz Postojne najprej sledijo skoraj spusti in skoraj klanci, Nanos nekje daleč spredaj se je vedno bolj in bolj približeval. Peljali smo se tudi mimo vetrnic in že pričeli z vzponom v klanec mimo Razdrtega proti Senožečam. Tudi tu je klanec navzgor nagrajen s spustom dol proti Senožečam, potem pa je sledil še zadnji klanec do morja. Ja, seveda. Najprej čez avtocesto, pa spet spust, pa mimo Divače pa spet spust in tako naprej. Sine je bil po vsakem spustu videti izredno zadovoljen, žene pa nisem videl, bila je spredaj kot ubežnik na Tour-u. Kadar sem v družbi se peljemo skozi Kačiče, s tem se izognemo klancu proti Kozini, čeprav tudi tu narediš enako višinsko razliko. V smehu smo se pripeljali na vrh in se spustili proti Kozini.
Lakota je naredila svoje in tam kjer sem ob prvem spustu kupil nekaj sadja, smo sedaj nakupili kar burek in kebap. Jah, če pa nimajo žgancev. No, tu pa smo se znova pogovorili kako bo na spustu, da je potrebno malce paziti, ker so hitrosti kar velike. Na dooolgem spustu mimo avtoceste smo drveli preko petdeset kilometrov na uro. Med vožnjo sem snemal, videl me je policaj na motorju in kmalu sem dobil obisk. Leteči policaj mi je med vožnjo prijazno razložil, da to kar počnem ni varno. Pravzaprav ima kar prav, vožnja z levo roko, pri taki brzini (jaz sem šel celo šestdeset na uro) in burji je res kar na meji. Je pa cesta res lepa in prometa ni bilo.
Ob tej prigodi smo se pripeljali na vrh Črnega Kala. Nato pa je sledil spust. Vrhunski, razgledni, hitrost hitro naraste, povsem drugače kot je bilo dva dni nazaj, ko sem se peljal gor po tem klancu. Oba preostala dva člana ekipe sta bila tudi zelo navdušena. Na sredini smo naredili kratko pavzo in si od daleč pogledali Trst, veličastni viadukt in pa povsem sproščeno parjenje dveh popotnikov na pokrovu avtomobila, ki je bil parkiran na odstavnem pasu za tovornjake. Hehe, ne vem kaj je bolj divje, to, da se nastavljaš tovornjakom, ali pa naše kolesarjenje. Nadaljevali smo s spustom, sinu je bilo to super uživanje in tako smo se odpeljali kar do Cepkov, kjer se moč klanca končno skrije. Do odcepa za Porečanko se tu vedno še malce potegne in kakšen klanec še malce preseneti, ampak preveč presenečenj pa ne more več biti.
Po Porečanki smo se v sproščeni debati pripeljali do Kopra. Čestitam obema, odlično sta opravila z obema etapama in sladoled na promenadi je bil več kot zaslužen. Bravo oba!
Povezava do slik
Vožnja skozi Hrastje in Prebačevo je bila užitkarska, za Trbojami nas je pričakal lani položeni novi asfalt in kolesarska steza vse do Valburge. Mimo Šmarne in golf igrišča smo kar leteli in obenem prehitevali druge kolesarske družine. Oče v eni od teh skupin kar ni mogel verjeti, da smo ga tako prehiteli. Na vrhu klanca pod Šmarno goro je sine ugotovil, da je tukaj res lepo. Bravo, poba! Sledil je tudi moji družini znan spust skozi Tacen in vožnja skozi Šentvid kjer smo naredili kratko pavzo.
Nadaljevali smo skozi Dramlje in mimo koseškega bajerja, tam smo prestrašili trumo tekačev, ki so se pripravljali na jutranje tekmovanje, mi pa smo naredili že petintrideset kilometrov. Prej bo treba vstati, zjutraj se asfalt išče. Mimo Živalskega vrta in po Tržaški smo kar prileteli do Brezovice. Res se mi zdi, da smo se peljali zelo hitro in zelo tekoče.
Od Brezovice naprej je na cesti označen prostor za kolesarje in tako smo se malce bolj zbrano peljali naprej. Sledili smo oznakam, malce po desni, malce po levi in se pogovarjali o tem, da je tisto na levi avtocesta po kateri se peljemo na morje. Ponavadi. Danes ne. Mislim, da je bilo sinu to kar zanimivo. Pred Vrhniko smo se dogovorili za postanek, nekaj pojedli, popili in se pripravili na zloglasni Klanec. Psihološke priprave za ta klanec so bile učinkovite in teh šest kilometrov smo prevozili v zmernem ritmu, brez težav in morebitnih srečanj 'z zidom' ni bilo. Na vrhu smo spet naredili kratko pavzo, potem pa uživali na novi cesti proti Logatcu. Pred Grčarevcem smo malce zadihali, potem pa se odpeljali gor in hitro nazaj dol in naprej proti Planini. Tudi tu je nova cesta in zelo lepo teče, kar nas je hitro pripeljalo do vijugaste ceste navzgor do Postojne. Sin je proti vrhu klanca začel z nekakšnimi štosi o tem, da bo stopil dol in da ima dovolj, ampak je hitro povedal, da se heca in da sploh ni problema. Na vrhu klanca ob tabli Postojna smo že vedeli, da smo na cilju. Super, poiskali smo apartma kjer smo prespali, seveda pred tem smo še obilno večerjali.
Prvi dan je bil tako zaključen in etapa opravljena, se mi pa zdi, da sta oba hitro zaspala.
Nedelja
Zjutraj smo bili povsem sveži in po kratkem improviziranem zajtrku pričeli z novo etapo. Tokrat iz Postojne najprej sledijo skoraj spusti in skoraj klanci, Nanos nekje daleč spredaj se je vedno bolj in bolj približeval. Peljali smo se tudi mimo vetrnic in že pričeli z vzponom v klanec mimo Razdrtega proti Senožečam. Tudi tu je klanec navzgor nagrajen s spustom dol proti Senožečam, potem pa je sledil še zadnji klanec do morja. Ja, seveda. Najprej čez avtocesto, pa spet spust, pa mimo Divače pa spet spust in tako naprej. Sine je bil po vsakem spustu videti izredno zadovoljen, žene pa nisem videl, bila je spredaj kot ubežnik na Tour-u. Kadar sem v družbi se peljemo skozi Kačiče, s tem se izognemo klancu proti Kozini, čeprav tudi tu narediš enako višinsko razliko. V smehu smo se pripeljali na vrh in se spustili proti Kozini.
Lakota je naredila svoje in tam kjer sem ob prvem spustu kupil nekaj sadja, smo sedaj nakupili kar burek in kebap. Jah, če pa nimajo žgancev. No, tu pa smo se znova pogovorili kako bo na spustu, da je potrebno malce paziti, ker so hitrosti kar velike. Na dooolgem spustu mimo avtoceste smo drveli preko petdeset kilometrov na uro. Med vožnjo sem snemal, videl me je policaj na motorju in kmalu sem dobil obisk. Leteči policaj mi je med vožnjo prijazno razložil, da to kar počnem ni varno. Pravzaprav ima kar prav, vožnja z levo roko, pri taki brzini (jaz sem šel celo šestdeset na uro) in burji je res kar na meji. Je pa cesta res lepa in prometa ni bilo.
Ob tej prigodi smo se pripeljali na vrh Črnega Kala. Nato pa je sledil spust. Vrhunski, razgledni, hitrost hitro naraste, povsem drugače kot je bilo dva dni nazaj, ko sem se peljal gor po tem klancu. Oba preostala dva člana ekipe sta bila tudi zelo navdušena. Na sredini smo naredili kratko pavzo in si od daleč pogledali Trst, veličastni viadukt in pa povsem sproščeno parjenje dveh popotnikov na pokrovu avtomobila, ki je bil parkiran na odstavnem pasu za tovornjake. Hehe, ne vem kaj je bolj divje, to, da se nastavljaš tovornjakom, ali pa naše kolesarjenje. Nadaljevali smo s spustom, sinu je bilo to super uživanje in tako smo se odpeljali kar do Cepkov, kjer se moč klanca končno skrije. Do odcepa za Porečanko se tu vedno še malce potegne in kakšen klanec še malce preseneti, ampak preveč presenečenj pa ne more več biti.
Po Porečanki smo se v sproščeni debati pripeljali do Kopra. Čestitam obema, odlično sta opravila z obema etapama in sladoled na promenadi je bil več kot zaslužen. Bravo oba!
Povezava do slik
Bravo,čestitke vsem trem,še posebej Mihu
OdgovoriIzbrišiHvala, hvala, ja, Miha bi šel še kar naprej:)
OdgovoriIzbrišifajn
OdgovoriIzbriši