Toskanska serenada je bila davnega leta 2o15 super izkušnja, ki je za tokratno ekipo že takrat predstavila nov način večdnevnega premagovanja kolesarskih kilometrov po neznanih krajih. Vsi smo imeli že ogromno izkušenj iz enodnevnih etap, večdnevne pa so povsem drugačne in vsi na kaj takega še niso bili navajeni.
Mene je že Donava naučila in pokazala kako je s tem, ostali iz ekipe pa so nekaj takih etap tudi že preživeli. Po Toskanski serenadi je priletela prva pošta z idejami za leto 2o16. Tretja točka v predlogih je bila Garda.
Leto 2o16 je za ekipo, ki se je izven osrednjega dela malce spreminjala in dopolnjevala, minilo bolj na Češkem in na Madžarskem, letos pa je prvi del leta postregel predvsem z Nemčijo, malce Švico in Avstrijo. Meni se je kolo kar samo vozilo okoli Slovenije, kasneje pa še po Prekmurju, septembra pa je pošta po dveh letih znova priletela. Seveda potrjujem prijavo, gremo na Gardo, datuma skoraj nisem pogledal, zapomnil sem si le, da gre za mesec oktober 2o17, torej dve leti po prvotni ideji.
Izkušnje so naredile svoje, smo že tako utečeni, da si delo enostavno kar porazdelimo, eden uredi prevoz, eden namestitev, eden poskrbi za prehrano, eden za štose tako, da sem jaz ostal brez dela in sem samo kolesaril. Pravzaprav mi je bilo to všeč, zarisal sem sicer eno nezanimivo traso, vse ostalo so naredili drugi. Počutil sem se kot vrhunski kolesar, vsi delajo vse zame. Aha, tako se počuti recimo izbrani kolesar v ekipi. Edino zobe sem si moral sam umivati in zaspati sem moral tudi sam. Zbudil pa me je petelin. Domač petelin. Iz sosednje sobe. Gornjegraški. Ja, smo ga imeli s seboj.
Plan in priprave
Čeprav smo polni znanja in vedenja in imamo pod ritjo že tisoče kilometrov, se je še vedno potrebno pred odhodom dogovoriti kako in kaj. Zdi se, da je to odveč, vendar, ko si enkrat na terenu, v vlaku pri štirideset na uro, se je težko odločati ali zaviti levo ali desno. Rezervirali smo si štiri dneve, prvi dan je vključeval še službo in odhod do Gardskega jezera šele po službi, drugi in tretji dan sta bila povsem namenjena kolesarjenju, zadnji dan pa je bil namenjen kratki sproščujoči etapi in vožnji domov. Oktobra je dan že krajši, še bolj ker so jutra hladnejša tako, da je najbolj udoben domet tam nekje do stopetdeset kilometrov. Seveda je to odvisno od klancev in kvalitete ceste.
Ker sem bolj previdne sorte sem štirinajst dni pred odhodom zbolel in skoraj en teden preležal in že razmišljal o odpovedi. Ehhh, zdaj vem, da bi to bila strašanska škoda. Sem pa spremljal vreme in napovedi so bile bolj pozno jesenske oziroma skoraj zimske, zato sem si kupil dodatne dolge hlače in tako napol zimsko jakno. Oboje je ostalo v torbi, hlače sem pa en teden pred odhodom vsaj preizkusil na Krvavcu. V sredo, dan pred odhodom sem bil že v tistem posebnem deliriju. Pregledovanje seznama in kljukanje kaj imam in kaj ne. Zdaj, ko to pišem razmišljam, da bi naredil kar en tak potovalni paket, z vsemi oblekami, kremami in podobno in ko bi kam odhajal bi to vzel s seboj. Vedno je isto, razlika je le v majici ali dveh.
Prevoz
Kombi se je izkazal kot najboljša rešitev. Pet koles in kolesarjev z opremo lahko zelo udobno pelješ kamorkoli. Kolesa smo lepo zložili, med vožnjo se ni slišalo kovinskih zvokov in krušenja laka, edino kar je malce šklepetalo sta bila dva dodatna obroča, ki smo ju vzeli s seboj za rezervo. Ob odhodu je sledilo kratko spoznavanje in debata ob 'takratkem' v najbližjem lokalu, potem pa v kombi in odhod. Do Gardskega jezera je avtocesta, vožnja vsem že povsem znana, po tem delu Italije celo dolgočasna. Obvezni postanek na poti nam je postregel z malico in opazovanjem dogajanja okrog dveh črnih kombijev, slovenskih registracij, potniki pa so bili daleč od Slovanov. Kaj se je dogajalo tem 'kravatarjem' in kam so šli, nismo uspeli ugotoviti. Meni so se zdeli kot potujoči prodajalci megle, lahko pa, da je šlo za kaj bolj resnega, recimo seminarski turizem na temo kolesarjenja po Italiji. Kaj je pomembno? To, da je bil wc zastonj! Ha!
Pred jezerom smo zavili proti severu in se po še vedno široki avtocesti odpeljali do cilja, ki se imenuje Riva del Garda. Bili smo malce pozni, ampak v hotelu Albergo Mirage so nam izročili ključe od apartmaja, ki je bil v drugi stavbi, pa še ključ od bunkerja za kombi. Bili smo izredno pošteni in tistih platojev piva v bunkerju nismo načeli. V apartmaju smo si postlali in se dobesedno razmetali po prostorih in odšli po mestu, našli večerjo in perfekten sladoled. Njoki so bili tudi dobri, pica pa baje prav tako. Riva del Garda je prava turistična meka in raj za kolesarje. Tako se mi zdi zaradi številnih kolesarskih trgovin. Na eni je pisalo The F**King Discount, torej kralj popustov z dvema zvezdicama; verjetno.
Prvi dan - Okoli Gardskega jezera
Vsi smo vedeli že vnaprej, da se okoli ob obali ne da peljati s kolesom. Nekateri odseki peljejo skozi tunele in vožnja tam ni prav prijetna in tudi ne povsod dovoljena. Zato se pelješ res naokoli. Gardsko jezero je največje jezero v Italiji, ledeniškega izvora, ki naj bi nastalo ob koncu ledene dobe. Glavni pritok je reka Sarca, reko pa smo spremljali le nekaj metrov. Zjutraj smo najprej obilno zajtrkovali, tokrat kar burek, potem pa je sledilo 'apliciranje jajčne kreme'. Postopek javno ni preveč zanimiv, privatno pa moraš biti kar zbran, da vse skupaj pravilno izpelješ. Jutranji rituali in umivanje so v apartmaju nabitemu s petimi desci in kolesi še posebej spontano izpeljani.
Ura je bila že devet, ko smo se končno odpravili proti jezeru. Predhodnja bojazen, da bo mrzlo in pusto, se je prelevila v osemnajst stopinj lepega sončnega jasnega jutra. Pogled na jezero in okoliške gore je bil fantastičen. V skalah je bila lepo vidna kapela, ki so jo zgradili delavci, ki so gradili tamkajšnjo hidroelektrarno. Žal časa za ogled kapele ni bilo. Zbrali smo se in zbirali pogum za dokončen štart. Prav takrat pa je mimo 'pridrvela' mnogoštevilčna skupina upokojencev in sklenili smo, da se jim pridružimo. To je bil naš prvi vlak, vožnja je bila tehnično zelo zahtevna, kajti super urejena kolesarska pot je zavito speljana po parku ob jezeru, tempo pa je bil za naša kolesa nedosegljiv. Ob prihodu na cestu smo raje zavili na svojo traso in že po treh kilometrih ohlajanja na kolesu pričeli z vzponom.
Prvi ovinki v kraju Deva so takoj postregli z razgledom na Rivo, tukaj takoj vidiš kako širok je bil ledenik, ko si je iskal pot proti jugu. Mi smo seveda brcali navzgor proti severu. V vasi Pranzo malice ni bilo, bila pa je zelo lična avtobusna postaja. Spomnil sem se na našo, groza. Na kratko smo si ogledali Lago di Tenno, majhno jezerce tam nekje na 550-ih nadmorskih metrih in si obenem potešili željo po vožnji po makadamu. Res super. Klanec ni popustil in zlagoma smo prišli na prelaz Ballino na 750 metrov nad morjem. Oblekli smo si vetrovke in švist navzdol. Hitrosti so bile zelo visoke, cesta je to namreč dopuščala. V vasi Fiave je bilo zabave konec zavili smo levo in napadli drug prelaz, prelaz Duron. To je bil najtežji klanec na etapi, prelaz je pa na tisoč metrih. Ker je tako visoko vse dovoljeno, sem ostale fante kar prehitel. Tako na rezervo za naprej. Potem pa je spet sledil super spust, obvezno z vetrovko, pridrveli smo v kraj Tione di Trento, kjer smo se za hip približali reki Sarci. Vmes smo naredili samo kratek postanek za slikanje v centru majhne vasice Zuclo, ob ličnem vodnjaku in vaški gostilni. Pot nas je vodila naprej po dolinici mimo jezera Lago di Roncone in mimo kraja z zanimivim imenom - Strada, kot kaže jim je zmanjkalo idej, nato pa mimo Cologne proti Anfu. Tu me je malce navrlo na minus in ko sem zadevo opravil se je vlak seveda ža odpeljal. Mimo jezera Lago d'Idro sem se odpeljal sam, pogled na jezero je bil znova enkraten, edini tunel na poti pa kratek. V naslednjem križišču so me fantje že čakali, iskali so namreč gostilno. Zavili smo proti jezeru, si na kratko ogledali malo vasico Crone, se peljali mimo tamkajšnje šole in vrtca in nato v sosednji vasici Lemprato našli obcestno oštarijo. Na prvi pogled bolj borno, nato pa smo se kar dobro najedli, napolnili bidone in se na soncu malo pogreli.
Ob reki Fiume Chiese smo se odpeljali naprej proti Gardskemu jezeru. V kraju Vestone se je na enem izmed koles, plašč prednjega kolesa odločil, da se takih podvigov ne gre več in se od silne naveličanosti in stalnega vrtenja, kar razpočil. Idealno, ravno pred delavnico lokalnega mojstra, ki nam je ponudil navadno tlačilko, ki pa zraka v zračnico ni natlačila. Potem nam je ponudil še kompresor, ki pa je bil prav tako neuporaben. K sreči smo imeli s seboj bombice tako, da smo rešili menjavo plašča in nadaljevali. Aja, seveda nenavadno je bilo tudi to, da smo imeli s seboj tudi rezervni plašč. Tako kot včasih kolesarji na Touru.
Malo pred jezerom smo zamudili dež, kar je bila velika sreča in se skozi Barbarano pripeljali v Maderno do trajekta. Variant je bilo več, ta se je izkazala za najbolj udobno, torej, da se odpeljemo s trajektom iz Maderna v Torri del Bernaco. Osem evrov za pol ure vožnje, ne vem, naj vsak sam oceni ekonomičnost tega prevažanja. Meni je bilo prav.
Na drugi strani nas je čakalo šestintrideset kilometrov ravninske vožnje, ki smo jih preleteli s hitrostjo preko sedemintrideset kilometrov na uro, ob tem pa uživali v zahajajočem soncu, ki je še malce svetilo skozi nedavne dežne oblake in meglice. Ta del bil prav tako izredno lep, cesta nova široka, turistov skoraj da ni bilo. Ker se je stemnilo sem na kolo namestil zadnjo in prednjo luč. Test je uspel, sprednja luč sveti kar močno tako, da bo sedaj vožnja ob večerih ali ponoči bolj aktualna. Seveda, če bom luč vzel s seboj.
Prvi dan se je tako kolesarsko zaključil, sledilo je slikanje ob jezeru, večerna kopalniška procedura, potem pa iskanje dobre oštarije. Iskanje je bilo kratko, gostiln je ogromno, izbrali smo si eno na podlagi osebja seveda. Bilo je zanimivo opazovati kako se punce obrnejo in obvladajo lačne goste, brez negodovanja, pravzaprav kar z veseljem. Ena je bila še posebej zanimiva, ker je v kotu prav žalostno brisala nove in nove kupe jedilnega pribora, ko pa je zaključila in prišla med mize pa je bila spet nasmejana in zadovoljna. Tudi mi smo se zabavali pozno v noč. No ja, sladoled smo preskočili in zaspali med analizo trase in današnje večerje.
Drugi dan - do Trenta in nazaj
Zjutraj so nas zbudili drugačni zvoki, kaj je bilo s petelinom ne vem. Logistika je bila v soboto bolj zahtevna saj smo najprej odšli še v trgovino. Lačne oči so kupile vse in zajtrk je bil skoraj tak kot v kakšni podeželski nemški gostilnici. Odličen. Potem pa ob pol enajstih končno na kolo. Jasno vreme in kar prijetnih šestnajst stopinj brez vetra, je vabilo v klance. Ob jezeru smo se po kolesarski stezi peljali skozi manjši kamp in mimo marine, potem pa še mimo enkratnega zaliva s peščeno plažo in množico surfarjev. Ti kraji so res odlični za učenje in pravo surfanje. Kolesarska pot pa je speljana tik ob vodi tako, da sem se malo spomnil na Donavo. V Linfanu je bila želja po klancih tako velika, da smo zavili kar v prvega. Po stotih metrih pa naleteli na znak, ki kolesarjem prepoveduje nadaljevanje. Dva sva obrnila in se odpeljala dvesto metrov naprej v Torbole in tam zavila v klanec. Bilo je kar strmo, vendar po starih ulicah se v klanec vedno peljem prav z veseljem. Na vrhu se je odprl prekrasen razgled nad Rivo, jezerom in okoliškimi gorami. Fantazija.
Na vrhu klanca pa smo prišli na kolesarsko pot Nago-Torbole-Trento. Lepa nova steza speljana po vinorodni pokrajini med trtami, sadovnjaki pa tudi po gozdu in ob glavnih cestah. Dokaj neopazno smo se peljali mimo jezera Lago di Loppio, skozi vas Loppio pa nas je popeljal razgled na okoliške gore. Taka pot mi je najbolj všeč, gorata, vodnata, ti pa se voziš po dolini po kolesarski poti, brez prometa in turistov. Nekajkrat smo prečkali reko Adižo, mostovi so tu kar lokalni spomeniki. Prvi je lepši kot drugi. V Roveretu se kolesarska še izboljša in vse skupaj postane zelo idilično, idealno za družine. Tu so se pojavili tudi prvi elektro kolesarji, veliko je bilo tudi tistih debelih gumenjakov. V vasi Casette smo naredili kratek postanek in nadaljevali pot mimo neskončnih trt. Na tem odseku smo imeli lokalno zabavo, ujel nas je gospod na doma narejenem elektro kolesu. Videti je bil kot iz drugega stoletja tako po kolesu, kot po opravi, ampak letelo mu pa je. Prvi v vlaku ga je opazil in še bolj pritisnil, ne vem, če je vedel, da ga lovi električar. Jaz sem raje popustil, toliko se mi ni mudilo, ostali pa so se podali v boj z električarjem. K sreči je prišlo na vrsto razpotje tako, da smo šli mi desno, možakar pa levo. Bojim se, da mu je kasneje zmanjkalo elektrike in je močno pritiskal nazaj domov. Seveda, lahko pa, da je bil doma zelo blizu. Verjetno ves ponosen, da je prehitel pet ultra profesionalno rekreativnih kolesarjev iz Slovenije. Predvidevam, da niti ne ve kje je Slovenija, niti kaj to sploh je.
Konec ravnine in v kraju Mattarello desno v klanec. Pred nami je bil vzpon na Vigolo Vattaro, ki je postregel s povprečnim naklom okrog šest odstotkov, en del pa se je povzdignil kar na sedemnajst odstotkov. Na eni strani ceste razgled na dolino in mesto Trento, na drugi pa spet trta, trta in vinogradi. Peljali smo se skozi vas Brusafer, ja res je bil skoraj 'safer', nismo pa opazili, da tam stoji nekdanja topovska utrdba iz Avstro-ogrskih časov, ki je branila Trento. Skozi Valsordo smo pribrcali na vrh do Vigola Vatarra. Spomnil sem se na Zataro iz filma Grof Montekristo, ampak tisti možakar je priplaval, mi smo pa pribrcali. Takoj po prehodu na drugo stran se je odprl razged na jezero Lago di Caldonazzo. To jezero in vsi bližnji kraji okrog, se hvalijo z modrimi zastavami, kot znak čiste vode. Res je bila voda videti čista, plaža peščena, bilo je toplo in je kar vabilo na kopanje. Skoraj. Če verjamemo Wikipediji je to jezero skupaj s sosednjim Lago di Levico eno najbolj toplih v tem delu Evrope. Zanimivo je tudi to, da se do jezera skozi vinograde vije reka Brenta. Dolenjska! Vzpon na Tenno je bil kratek, tako, da smo kar hitro pridrveli v Civezzano. Vmes je uspelo skoraj skrito rabutanje jabčkov. No, enega v eni osebi.
Po spustu smo pripeljali v Trento. Meni povsem neznano mesto, čeprav je po številu prebivalcev večje kot naš Maribor. Po številnih obeležjih se vidi, da je bilo mesto nekoč del Avstro-ogrske, samo mesto pa deluje zelo premožno. Predvidevam, da je v mestu veliko fakultet, ker smo videli kar precej študentskih skupinic. Osrednji trg s katedralo in fontano je kot filmska kulisa, po vsem mestu in okolici pa je videti ogromno cerkva in če se ne motim celo grad. Časa ni bilo preveč, lakote pa, zato smo se v ozki uličici okrepčali in nadaljevali pot naprej proti Rivi.
Tu pa je zapel Vili Pesnik tisto, da sta na koncu vedno dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Malce sem se oddaljil od skupine in v prvem večjem križišču zaradi prometne signalizacije zavil stran od načrtovane poti. Fantje so šli naravnost. Žal so naleteli na tunel in prepoved kolesarjenja, vendar se jim je uspelo prebiti skozi tunel naprej na legalno pot. Baje so doživeli kar nekaj 'pozdravov' avtomobilistov. Moja pot je bila bolj samotna. Cesta se je takoj dvignila in sledilo je šest kilometrov, povprečno osem odstotnega ovinkarjenja po serpentinah sem ter tja. Cesta je bila tako super speljana, da sem užival v vožnji in razgledih nazaj dol na Trento. Cesta nadaljuje naprej do vrha Monte Bondone, kjer je tudi smučišče in cilj vsakoletne lokalne dirke. Jaz sem nekje na polovici našel na novo asfaltirano bližnjico in se nekje na osemsto metrih spustil nazaj v drugo dolino. Klanec je bil tu označen z 2. Spust navzdol je bil fantastičen, hitrosti pa tako velike, da nisem nič okoli zijal.
Fantov seveda nisem ujel, zato sem kar sam nadaljeval v solo vlaku mimo jezera Lago di Toblino in po regionalni cesti še mimo jezera Lago di Cavedine. Cesta se pelje mimo reke Sarca in počasi se ji približa tudi kolesarska pot. V kraju Arco mi je števec spročil, da se bo ugasnil, čeprav se je ugasnil šele potem v sobi. Ustavil sem se, na kolo namestil še luči in vzel v roke telefon. V hipu se je zmračilo in tako sem imel zadnjih pet kilometrov nočnih. Mraza ni bilo, kolesarska pot je od Arca do Rive super pripravljena tako, da sem res užival.
Ob prihodu na cilj sem poslikal kolo in jezero, potem na klopi ob meni zagledal ostala dva sotrpina, nekaj minut zatem sta prišla še druga dva. Zanimivo, kljub mojemu vzponu smo nekako istočasno prišli do cilja. Jaz s solo vlakom in malce bližnjicami, oni pa verjetno s kakšno pavzo. Večer je minil v smehu in analizi poti moje in njihove, ter njihove, na koncu srečne, dogodoviščine v tunelu. Sladoled je tokrat bil, indijska hrana pa je poskrbela za zdravo ozračje v apartmaju.
Odhod domov in še en krog
Žal smo rezervirali kakšen dan premalo zato je bila nedelja bolj natrpana. Zjutraj smo pospravili aprtma in pojedli kar je še bilo. Sledilo je zgoščevanje opreme v kombi in vožnja proti en dan prej določenemu cilju Bastiji. Ne Španski, ampak kraju Bastia v parku Euganea. Park je lep, lepši del Padske nižine, vse skupaj je bilo podobno našemu Goričkemu. Na vsakem gričku cerkvica, ogromno kolesarjev, tudi izredno hitrih in spet razgledi. Tokrat je bilo drugače le to, da gora ni bilo, ampak samo ravna pokrajina. Ja, zemlja je ploščata krogla. Peljali smo se tudi mimo kraja Monselice, kjer sva s sotrpinom spala lani na poti iz Barcelone. V kraju Este smo si ogledali težko bi rekli ostanke gradu, ampak kar grajsko dvorišče in obzidje. Sledil je še zadnji lep vzpon na Calaone, potem pa smo samo še uživali v razgledih in iskanju oštarij za kosilo. Po kosilu in sladoledu v kraju Carbonara smo si vzeli še nekaj ur za prevoz domov.
Povzetek
Zelo kratek dopust, samo dva kolesarska dneva in še en na pol je bilo dovolj, da se mi še zdaj ob pisanju tega zapisa zdi, da sem bil na dopustu cel teden. Pet ljudi, ogromno zgodb, zabave in štosov se je zgodilo. Poleti bi v teh krajih švicali, jesenski dnevi pa so bili idealni za kolesarjenje. Naredili smo skupaj preko tristopetdeset kilometrov, pa še sedem in pol s trajektom. Višincev naj bi bilo preko štiritisoč petsto. Finančno pa blizu dvesto petdeset evrov. Narava je v teh krajih fantastična, ljudje tudi, kolesarske steze pa zakon.
Fantje hvala za družbo, še kdaj!
Slike s poti