Geografija v šoli ni nikoli bila moj predmet, bolj mašilo med ostalimi predmeti. Lahko, da bom sem ter tja s kakšno besedo brcnil v temo, pa vendar. Tole etapo sem poimenoval "Okrog zahodnega dela Karavank". Odločitev o tem ali je to res zahodni del, ali je severnozahodni, z veseljem prepuščam strokovnjakom. Bom popravil, če bo potrebno.
Ideja je že stara, prvotno je bilo bolj tako, da bi šel čez Jezersko v Avstrijo in potem čez Ljubelj nazaj. Velikokrat grem skozi tunel, a kolesarjev na Ljubelju, ki bi šli iz Slovenije v Avstrijo, ali obratno, še nisem videl. Nisem še ugotovil ali je dovoljeno ali ne, poleg tega pa je na oni strani Karavank bolj naporno. Vsi trije prehodi Jezersko, Ljubelj in Korensko sedlo so iz naše strani lepo dosegljivi, iz Avstrijske pa je kar naporno. Zaenkrat sem premagal le Korensko sedlo in še vedno mi gre kar na smeh, ko se spomnim tistih osemnajst stopinj naklona. No, smejal sem se potem na vrhu. Kakorkoli, tole je bilo nekje zadaj v načrtih in ko je prišla na vrsto prava sobota, je bilo vse skupaj le še: odhod!
Letos spomladi sem se kar nekajkrat odpeljal v službo s kolesom. Dobra ura vožnje zjutraj me zbudi, poleg tega pa sem jutranje letanje sem ter tja pred odhodom malo optimiziral. Včasih sem potreboval celo uro, sedaj je pol ure povsem dovolj, da pojem zajtrk, pripravim vse potrebno in grem. Tako je bilo tudi to pot. Vstal sem okrog šeste ure zjutraj, ob pol sedmih sem bil že na kolesu. Pogled proti Karavankam je bil, khm, no ja, v redu.
Prijetna temperatura, oblaki pa so viseli nad glavo in samo čakal sem lahko, kdaj bo kaj padlo name. Obožujem volitve. Pa ne zaradi tistega osnovnega namena in šarade, ki se dogaja ob tem, ampak zato, ker sem izračunal, da bo v naslednjih dvajsetih letih cesta od Preddvora do Jezerskega vrha povsem obnovljena. Vsake štiri leta obnovijo okrog sedem kilometrov. Odlično, se že veselim, je pa res, da se pri vožnji navzgor to nič ne pozna.
Tokrat sem se odločil, da se bom držal nazaj in sem se lepo počasi peljal proti vrhu. Kolesarjev nisem srečal, pač pa nekaj motoristov in nekaj tujcev, ki se jim vinjeta zdi predraga. Aja, pa kar nekaj SG-jev, ki bezljajo kot nori po tej cesti. Kot kaže je pa vseeno odlična. Med dihanjem navzgor se je vreme zjasnilo in vzdušje se je precej popravilo. Tu so res drugačni kraji, narava in Kokra s številnimi brzicami in slapovi odpihneta še tako velike tegobe iz doline. Še nekaj serpentin in skoraj spočit sem prišel v prvo slovensko Gorniško vas. Super, samo še cesto skozi vas uredijo, pa bodo vrhunski. Do Planšarskega jezera tokrat nisem zavil, cilji so bili drugačni. S polnimi pljuči sem nadaljeval proti vrhu. Zanimivo je kako drugače pristopim k vzponu, če vrh ni cilj etape. Tu gori se vedno ovinki vlečejo in vlečejo, to pot pa pot sploh ni bila dolga. Mogoče tudi zaradi nizke oblačnosti, ampak na vrhu sem bil res hitro.
Na sedlu sem naredil kratko pavzo, razgleda žal ni bilo, celo zapihalo je. Čakal me je spust. Tu me vedno vleče na avstrijsko stran, ampak misel na to, da moraš priti nazaj gor, me vedno odvrne od tega. Enkrat sem to že naredil, vendar nadaljeval proti Pavliču, tokrat pa grem do konca. V dolino!
Spust je tu fantastičen, petnajst kilometrov super ovinkov lepo speljane ceste, lep asfalt, dovolj prostora za motoriste in redke avtomobiliste. V Železno Kaplo - Belo sem kar priletel. Sledilo je še nekaj ravninskih kilometrov do odcepa v Miklavžu. Do sem sem si v mislih naredil nekakšno "polovico" današnje etape, čeprav po kilometrih to ni bilo res. Tu se za ovinkom cesta po dolgem času spet dvigne. Malce te zmede po tako dolgem spustu, ampak se hitro privadiš.
Avstrijci imajo tu lepe hiške, lepo obdelana polja in travnike, kraji pa imajo vsi slovensko zveneča imena. Voziš se po dolini Drave, zato sem zavil do Dravske kolesarske poti, da sem se prepričal, da ni asfaltirana. Res ni, to vem še od lani, čeprav je pot utrjena, to ni asfalt. Zavil sem nazaj na glavno cesto in odpeljal proti Borovljam. Pavza, malica!
Eh te Borovlje, slovenska potrošniška Meka v enih drugih časih. Danes pa kaj prav dosti drugače ni. Pred trgovino prodajajo 'Kralje', v trgovini je pa enako kot doma. Od tu bi lahko šel nazaj domov čez Ljubelj, ampak dokler ne razčistim tunela, ne grem. Torej naprej proti Beljaku.
To pot poznam, lani sem jo že prevozil, dokaj ravninska, malce se dviga, pa tudi spušča. Do Baškega jezera nisem zavil, ampak sem kar lepo nadaljeval proti Brncam in Ločilu. Tu se na desni pojavi
kolesarska pot, kar pomeni, da se do meje pripelješ po kolesarski stezi. Tokrat so bila v teku gradbena dela in zanimivo na tak način, kot je najbolj pametno. Odkopali so nekaj kilometrov steze, naredili jašek, vložili cevi, velike in male, potem pa zasuli in čez naredil kolesarsko pot. V nekaj kilometrih vidiš vse faze gradnje. Pa naj naši vrli občinarji še tako nakladajo, seveda se da tudi tako narediti.
Avstrijska pravljica se je tako nehala, prišel sem do meje z Italijo. Table, ki je lani še tako postrani visela ni bilo več, mogoče je odpadla. No, tu pa se prične Ciclovia Alpe Adria in kolesarjenje postane drugačno. V Italiji, vsaj v tem severnem delu, so ceste široke, kolesarske steze pa prav tako. Srečal sem veliko kolesarjev, ura pa je tudi že bila bolj prava. Do Trbiža sem prišel kot bi mignil, potem pa sem se na velikem križišču obrnil proti Sloveniji. Ja, tam je malce vzpona, vendar ni prehudo. Za naporno vožnjo je poskrbel veter. Močno je pihalo vse do doma.
V Kranjski Gori sem prehitel Goni Pony štart. Lansko leto sem to doživel, super dogodivščina, še posebej vožnja navzdol z Vršiča. Sledila je vožnja v zoprn veter proti Mojstrani, po tej kolesarski nekako vedno piha v glavo. Spotoma sva nekaj besed rekla s kolesarjem, ki je imel podobno kolo kot jaz, le druge barve. Hrvat, ki je s kolegi prišel na Goni Pony se je odločil za cestno vožnjo, ostali so šli pa na Vršič. Izmenjala sva kar precej idej, pohvalil je Velebit in Biokovo. Ideje so vedno dobrodošle.
Veter je počasi popustil in do doma sem lahko užival v vročem pomladnem popoldnevu.
To je bila moja najdaljša etapa do sedaj, dvestotrideset kilometrov, vožnje dobrih devet ur, pa kakšno uro in pol pavze. Priporočam tistim najbolj zagnanim, višincev ni veliko, kilometri se pa kar naberejo.
Ideja? Vhodne Karavanke? Khm....
To pot poznam, lani sem jo že prevozil, dokaj ravninska, malce se dviga, pa tudi spušča. Do Baškega jezera nisem zavil, ampak sem kar lepo nadaljeval proti Brncam in Ločilu. Tu se na desni pojavi
 |
Avstrijska pravljica se je tako nehala, prišel sem do meje z Italijo. Table, ki je lani še tako postrani visela ni bilo več, mogoče je odpadla. No, tu pa se prične Ciclovia Alpe Adria in kolesarjenje postane drugačno. V Italiji, vsaj v tem severnem delu, so ceste široke, kolesarske steze pa prav tako. Srečal sem veliko kolesarjev, ura pa je tudi že bila bolj prava. Do Trbiža sem prišel kot bi mignil, potem pa sem se na velikem križišču obrnil proti Sloveniji. Ja, tam je malce vzpona, vendar ni prehudo. Za naporno vožnjo je poskrbel veter. Močno je pihalo vse do doma.
V Kranjski Gori sem prehitel Goni Pony štart. Lansko leto sem to doživel, super dogodivščina, še posebej vožnja navzdol z Vršiča. Sledila je vožnja v zoprn veter proti Mojstrani, po tej kolesarski nekako vedno piha v glavo. Spotoma sva nekaj besed rekla s kolesarjem, ki je imel podobno kolo kot jaz, le druge barve. Hrvat, ki je s kolegi prišel na Goni Pony se je odločil za cestno vožnjo, ostali so šli pa na Vršič. Izmenjala sva kar precej idej, pohvalil je Velebit in Biokovo. Ideje so vedno dobrodošle.
Veter je počasi popustil in do doma sem lahko užival v vročem pomladnem popoldnevu.
To je bila moja najdaljša etapa do sedaj, dvestotrideset kilometrov, vožnje dobrih devet ur, pa kakšno uro in pol pavze. Priporočam tistim najbolj zagnanim, višincev ni veliko, kilometri se pa kar naberejo.
 | Slike s poti |  | Relive |
Ideja? Vhodne Karavanke? Khm....