Obljuba dela dolg. Pravzaprav, prav konkretne obljube ni nikoli bilo, ali pa sva z ženo le spretno pozabila na najine besede. Kaj pa vem, na Gorenjskem je vse možno. Kakorkoli, dvajset let nazaj, tistega februarja, moment za poročno potovanje nekako ni bil pravi. Veselje je bilo namenjeno čisto drugim stvarem, predvsem pa sva bila bolj v pričakovanju rojstva malega bitjeca, kot pa na hajkanje po svetu. No, bitjece je med tem odraslo v svoj svet, pa še eno naslednje prav tako in tako se je prikazala možnost, da po vseh teh letih le odrineva nekam daleč, dlje od Šobca ali Bohinja.
Ne spomnim se kdaj, na enem izmed 'krogov' okoli doma, sva srečala prijatelja, par, skupaj smo 'krožili' naprej in beseda je nanesla na Maldive. Ona dva sta tam že bila in to celo kar z družino. Bilo je nepozabno, noro in super fino in tako naprej. No, počasi je ideja dozorela in nekako kar samo od sebe se je zgodilo, da sva se odločila, da greva. No, njihovo visočanstvo se je tako odločilo in ko se zgodi kaj takega, pač ne kompliciraš. Pogledaš finance in če finančna konstrukcija zdrži, potem še malce jamraš in potem ugotoviš, da ni kaj narediti in rečeš, gremo! In imaš občutek kot, da si se sam odločil! Hja, Šobec bo že počakal.
Prvotni plan je bil, da greva februarja, vendar je bilo premalo prijav in sva potem izbrala recimo, da 'prvomajski' termin. Za Maldive je pravzaprav vseeno, mislim, da tam ne poznajo letnih časov, bolj, večinoma, suho in deževno obdobje, čeprav naj bi od maja naprej kar nekaj mesecev deževalo. Bova videla. Aranžma sva plačala, malce kasneje še letalske karte. Brezvezna vojna v Ukrajini je vplivala na vse, tudi na ceno kart tako, da je bilo pametno čimprej plačati, preden se še bolj podraži. Šla sva s Shappo in že v štartu mi je bil všeč njihov seznam stvari, ki jih ne vzameš s seboj, recimo hlače zlikane na rob in podobno. Takoj sem dojel, da bo to en fleten hec, ter, da se lahko prvič v življenju povsem prepustim toku. Če se bomo odločili tako, bo tako, če bo drugače pa drugače. Pa niti ne govorim o kompromisih, ampak bolj o tem, da sploh ne razmišljaš nič, ležiš na vrhu toka življenja in kamor te odnese, te odnese. Dobro, malce filozofiranja, ampak je res pasalo. Primer sledi kasneje. Kljub temu 'go with the flow' vzdušju sva imela kovčke spakirane že štiri dni prej. Priporočam, to je zelo pametno!
Končno je prišel april in da bo še bolj zanimivo sem po dveh letih boja in uspešnega izogibanja okužbi, ter neskončnih testiranjih, končno le nezavedno podlegel in fasal neko različico zloglasnega koronavirusa. Deset dni izolacije je bilo potrebno, da sem zadevo upam, da premagal in upam, da je edina posledica le pol leta dolg prost vstop v disko klub. Res, dva dneva pred odhodom sem dobil tisti 'free green pass', ki pa so ga pogledali le Turki v Italiji na letališču.
Maldivi so daleč in v takih primerih je tudi pot do tja kar pomemben del avanture. Vsega skupaj smo bili le deset ur na letalu, ampak to je le delček poti. Začela sva seveda doma, do Ljubljane je bil le skok, potem je začelo deževati in komaj smo čakali, da se z avtobusom odpeljemo do Benetk. Bilo nas je po mojem blizu trideset, kasneje smo bili v dveh skupinah. Oba vodiča sta vmes malce pogledala s kom gresta na pot in naju je eden izmed njiju vprašal kam greva. Hehe: "pojma nimam, na morje", sem odgovoril. Za hip je pomislil, potem pa dojel, da je vse skupaj hec in smo se zabavali naprej. Je pa res, da nismo imeli vsi enakega programa in jaz takrat imen otokov še nisem poznal, sem pač plaval na vrhu toka. Verjetno sem potem zaspal, ker je vožnja do Benetk minila v hipu. Pri hoji od avtobusa do vhoda v letališče dojameš, da si na točki, ko gredo stvari zares in se ne moreš (no ja, lahko) obrniti nazaj domov.
Na letališču že kar pretiravajo, najprej prijava, da dobiš letalske karte. Vrsta se je kar hitro krajšala. Potni list prosim! Izvolijo. Italijanski vstopni obrazec? Ne, hvala, ne potrebujemo. Vstopni obrazec za Male! Izvolijo. Green pass! Izvolijo. Prtljago prosim! Izvolijo. Kabinsko prtljago! Izvolijo. To so vaše karte, hvala lepa, ciao! Grazie, ciao! In to seveda dvakrat, ker sva dva. Potem si vzameš malo pavze, poješ kar imaš in sledi nov postopek, varnostni pregled. Potni list in karte! Izvolijo! Prtljago na trak! Izvolijo. Piiip! Pas dol! Izvolijo. Nič, piiip! Hvala, naslednji! Poiščeš svoje 'gate', no, mesto vzleta letala in še malce počakaš. Zunaj prijetno dežuje, mi pa smo na prijetni klimi. No, končno odprejo vhod na letalo in spet pokažeš potni list in letalske karte. Hvala, adijo! Ves vesel vstopiš v tisti hodnik, ki je povezan z vhodom letala in pred seboj zagledaš vrsto. Počasi se prestopaš do stevardese, ki te lepo nasmejana opozori, da potrebuješ masko in te usmeri v vrsto, ki se vije do tvojega sedeža. No, ko se končo usedeš, pa počakaš še dvajset minut do prvega premika letala. Ne bom tako natančen naprej, ampak ta postopek, me vedno znova preseneti, se strinjam, da je varnost na prvem mestu, mogoče pa bi se vseeno dalo kaj spremeniti. Že zdaj povem, da nazaj grede vsega tega nisem opazil, maldivski način življenja, predvsem hitrost, sta me naučila kako uživati vsak dan posebej.
Po dveh urah leta, smo v nočnem času pristali v Istanbulu. Nočni pogled na razsvetljeno mesto je bil res lep, mesto je ogromno in verjetno bo potrebno narediti en izlet in si vsaj malce pobliže pogledati to mesto. Za letalske potnike so poskrbeli, turške posebnosti in značilnosti so na letališču predstavljene na vsakem koraku. Na letalu sva iz tistega 'infotainmenta' dobila napačne informacije o tem od kod bo letel naslednji avion in sva se odpravila na napačen konec letališča. D15 je bil potem B2 oziroma nekaj podobnega. Časa je bilo več kot preveč, z raznimi tekočimi trakovi in stopnicami sva prišla na drug konec letališča, ter spet z veseljem kazala svoj potni list in letalske karte. Sledil je še zadnji izkaz kart in potnih listov in že sva bila v hodniku, ki vodi do letala. Zdaj sva že vedela, da je najbolje, da se vlečeš kot smrkelj, tako najmanj čakaš. Prejšnji Airbus 321 se je spremenil v Airbus 330. Letalo je imelo namesto vrst po dvakrat po tri sedeže, so sedaj v vrsti dva sedeža, potem štiri in spet dva. Ker sva sedeže rezervirala že prejšnji večer sva sedela na sredini letala, tako, lahko sedež nagneš povsem brez tistega neprijetnega občutka, da nekomu težiš.
Sledilo je osem ur prijetnega leta, z nekaj manjšimi neopaznimi turbulencami. Vzleteli smo blizu druge ure ponoči tako, da je bil to nočni let, ugasnili so luči in smo lahko tudi spali. Letalska hrana je svoja kategorija v gurmanskem svetu, ampak na vseh štirih letih, ki smo jih opravili mi je bila hrana dobra. Količine so vzorčne, ampak povsem dovolj. Na nočnem letu smo dvakrat jedli, čez glavo dovolj. Moje njihovo visočanstvo mi je uredilo, da sem imel veganske obroke. Hvala vaša gnada. To je bilo super. Poleg primerne prehrane, sem vedno od stevardese dobil dodaten pozdrav in verjetno tudi nasmeh, za masko. Se priporočam.
Ooooooooo..... kaj se dogaja? Ja, potniki smo opazili majčkene otočke pod nami. Slavni Maldivi. Toliko odtenkov modre naenkrat še nisem videl. Le na katerem otoku je letališče? Pilot ga je našel in končno smo pristali. Sledilo je čakanje in čakanje in končno sva se odpravila tudi midva, skozi letalo ven na stopnice. Puffff! Khm, ali je nekdo ugasnil klimo. Noro, končno topli kraji, kaj topli vroči. Kar ni me vleklo v avtobusek, ki te zapelje do letališča. Na letališču sem jim spet molil pod nos moj potni list in tisti vstopni obrazec in potem končno dobil kovčke in stopil 'ven'. Shappa hvala za navodila. V ročni prtljagi sva imela pripravljene kratke hlače, majico in natikače, v bližnjem stranišču sem se znebil evropske navlake in se končno počutil kot pravi tropski turist. Po skupinah smo odšli ven iz letališča in na transfer. Ne, ne s podzemno, ne z busom ne s taksijem, ampak s čolnom! S čolnom smo se odpravili do našega otoka. Noro.
Že v 'pristanišču' na letališču te barva morja omami. Od tega trenutka naprej si v nekakšnem transu, sploh ne dojemaš vsega kar se dogaja in kar vidiš, edina možnost je tista od samega začetka. Plavaš na vrhu toka. Možgani pa izklopljeni, oziroma vsaj leva stran je tu povsem odveč. Torej iz glavnega mesta Male in istoimenskega otoka in atola smo odpluli do našega prvega otoka - Fulidhoo, ki leži v atolu Vaavu. Pluli smo po zunanji strani in to s končno brzino. Preskakovali smo valove kot, da bi se tudi kapitanu mudilo na otok. Ves čas smo nedaleč od čolna opazovali čudovito morje in otočke v daljavi. "Lej, ta ima pa hišice! Ta tudi! Na tem je pa zapor. Tu pa ni nič!" Večinoma pa okoli nas ni bilo videti nič, razen morske širjave. Ne, ni mi bilo slabo, nobenih težav nisem imel. Dramina deluje!!
Pred Fulidhoo-jem je možakar ugasnil plin, hitrost je sunkovito padla, mi pa smo z očmi požirali razgled. Adijo pamet. Fulidhoo je majčken otoček, dolg le šeststo metrov, z zelo malo prebivalci, ob pomolu kjer smo pristali pa se zbirajo skati. Tisti ta pravi, ta veliki. Khm, a to je tu v vodi? Glede na to, da ni opozoril, verjetno ni nevarnosti, zato sem jih takoj vzel kot normalnost. Na nek način. V naslednjih dneh sva šla večkrat pogledat te elegantneže, celo dotakneš se jih lahko, po nekaj dneh pa se mi je zdelo, da dobro vedo, da s čolni pride tudi hrana in jih naravni instinkt usmerja v te kraje. Fantazija.
Kovčke so nam peljali, mi pa smo se lepo peš odpravili na dolgo pot, celih dvesto metrov verjetno, do hotela. Tik ob morju, v senci, nas je pričakal The Pearl Seaview hotel. V prijetnem pihanju ventilatorja sva dobila sobo in odnesla kovčke v sobo. Prostorna, prijetno hladna soba, na balkonu pa se je žal en ptiček odločil, da bo dovolj in da gre v drug raj. Možakarji so hitro uredili. Po vsem tem času, ki je bil potreben, da sva prišla do sem, sem se šel malce osvežit v kopalnico. Umil sem si obraz in začutil, da sem ves slan. Ves prešvican, po dolgi poti sem verjetno proizvedel vso to sol. Poizkusim še enkrat, khm. Ta voda je slana. Ja, iz pipe teče slana voda. Seveda, logično. Verjetno niso položili vodovoda do teh otokov, še elektrike nimajo in jo delajo kar na otoku. Prav, kot sem rekel, plavam na vrhu toka. Sledil je končno pravi počitek v pravi postelji.
Fulidhoo
Prve tri dni smo preživeli na podeželju. No, to je moja oznaka, seveda tu ni poljedelstva v taki obliki kot smo je mi navajeni. Majhen otoček, na katerem je šola, vrtec in mošeja. Na vzhodni in zahodni strani otoka je lepa plaža, kjer se lahko kopaš normalno slečen, drugje pa bi morale predvsem ženske plavati bolj oblečene. Eno domačinko sem celo videl v vodi v kompletni opremi. Ja, ta lokalni verski stil je malce drugačen in temu je vse prilagojeno. Ena druga domačinka (mogoče celo ista) je tekala po otoku v supergah in dodatno oblečena v to kompletno opremo. Ni kaj, red je red. V tem času so imeli tudi svoj mesečni dnevni post, kar se je skupaj z običajno mirnostjo, v krajih kjer je bolj vroče, sestavilo v občutek, da je vse zaprto, da nikjer nikogar ni in pravzaprav, da nikjer ni ničesar.
Instant hitre postrežbe navajeni evropski turisti se tu najprej malce zataknemo. Potem pa, ko ugotoviš, da je to pravzaprav neizbežno, pač sprejmeš situacijo tako kot je. Zadnja leta sem navajen, da je po svetu čez dan vse zaprto, sploh, če nisi ravno v najbolj turističnem kraju, tako, da me ni preveč presenetilo. Še isti dan sva ugotovila, da po šesti uri sonce zaide, domačini pomalicajo in potem odprejo skoraj improvizirane trgovinice, bifeje, bare in podobno. Za mene, gorenjca, je to super. Ne maram tistih štantov s kitajsko kramo. Na otočku mi je všeč, da ni asfalta, ulice so peščene oziroma iz koralne mivke, avtomobilov ni, redki domačini se vozijo z električnimi motorčki.
Dvakrat sva večerjala v prijetnem lokalčku. Nisem si zapomnil imena jedi, se mi je pa pa okus zapekel v možgane. Hja, če rečejo, da je malce pekoče, je kot bi jedel žerjavico, če rečejo, da ni pekoče, pa kar peče. Kasneje sva ugotovila, da moraš naročiti nepekoče in brez popra. Verjetno je za domačine ta pekočina edini antibiotik ali edino protivnetno zdravilo. Kaj dobiš, če naročiš pekoče? Kuhanega peklenščka?
Na otoku je na eni strani generator, okolica generatorja pa je malce smetiščna. Kup smeti, predvsem pločevink, je kar ogromen, kaj pa delajo s plastenkami pa nisem raziskoval. Mislim, da sem zavohal.
Fulidhoo je prijeten otoček, brez hitenja, brez gneče, hrupa in podobnih modernih težav. Maldivsko podeželje mi je zelo všeč.
Maafushi
Na Maafushi-ju smo preživeli drugo polovico sanjarjenja na Maldivih. Otok je mogoče po dolžini še enkrat daljši od Fulidhoo-ja, širši pa ni prav dosti. Na tem otoku je več ljudi, tudi hotelov, trgovinic, že pravih restavracij in podobno. Še vedno ni asfalta, se pa pojavljajo avtomobili in pa nenavadna posebnost, motorji. Skuterji vseh znamk in oblik, bencinskih ne električnih je tu več kot ljudi. Po edini cesti se popoldan kar nekaj ur neutrudno vozijo gor in dol možakarji, možakarji v dvoje, mamice, mamice z otroci, na koncu obrnejo in se peljejo nazaj. Kot, da bi sušili oblačila, ki jih nosijo. Mislim, iskreno povedano, to kar počnejo je ena velika bedarija. Vse lahko naredijo peš, res ne vem zakaj se vozačkajo, sicer lepo počasi, gor in dol. Drugi kraji, khm, drugi običaji?
Ta otok ima posebno čast, da na njem stoji zapor. Zgodovina zapora je kar pestra, precej je bilo uporov, pretepov, celo umorov, gosti pa predvsem politične zapornike. Predvidevam, da je pozitivna stran tega, da je tam zapor, sladka voda v pipah in tudi boljši električni generatorji. V našem hotelu so delali predvsem Indijci iz Bangladeša, ves denar pošiljajo domov, Maldivov žal ne poznajo tako kot mi. Verske navade sva že dobro poznala, vseeno pa sva uspela tudi en dan čez dan najti odprto trgovino, pa tudi barček na plaži. Na otoku je tudi nogometno igrišče, šola, vrtec, recimo, da, zdravstveni dom, pa neka davčna uprava in magistrat.
Vsi smo se predali toku in smo kar vsak dan našemu vodiču težili, da nam je organiziral večerjo. Prvi večer smo jedli na plaži, na način, da si je sam izbral kar želi. Kuharček mi je pripravil odlične pražene testenine, seveda sem pojedel še vse ostalo kar so izbrale lačne oči. Po večerji smo bili priča največjemu mednarodnemu ognjenemu šovu. Tako je napovedal dogodek napovedovalec, ki je bil obenem še zvezda večera, ki je požirala in bruhala ogenj, potem je vrtel še glasbo in na koncu celo organiziral nek skupinski ples. 'D uan en onli internašonal fajr šo' je bil prav zabaven. Drug večer smo jedli na strehi hotela, pa spet en večer znova na plaži, pred drugim hotelom. Zdaj smo že dobro vedeli kaj pomeni 'nepekoče'.
Olhuveli
Naredil smo tudi izlet, kot obisk otoka Olhuveli, ki je tisto pravo letovišče - 'resort'. Za obisk smo plačali nekakšno vstopnino za katero dobiš kosilo in pa, ohoho, pivo ali vino. Hrane in pijače lahko poješ in popiješ v tistih dveh urah kot želiš. Jedel sem dobro, alkohola pa si nisem privoščil. Če ga na Maldivih ni, ga pač ni, bom že doma not prinesel. Otok je sestavljen iz treh otočkov na katerih so tiste kolibice iz reklam, na obali pa so malce drugačne hiške, za moje pojme celo lepše. Cene so kar zasoljene, glede na to, da je na vseh otokih podoben raj, se mi zdi bivanje na takem otoku kar malce ekscesno. Strežejo te spredaj in zadaj, med posameznimi otočki vozi električni avtobusek, vse je narejeno kar preveč lepo. No, ne vem, mogoče pa bi se mi tu zdelo idealno, če bi imel plačo desetkrat višjo :) in trenutno iz mene šprica zavist. Glede na to, da nisem videl turistov, sklepam, da so se skrili in da čakajo, da gremo. Hja, recimo, da se odločim, da greva za en teden v takole razvajanje in potem vsak dan na otok pride množica turistov, ki ves čas nekaj zijajo in slikajo. Je to sploh v redu?
No, to pa so bila doživetja. Vsi vedo, da nisem pretiran ljubitelj živali, vseeno sem pa noro užival. Voda je bila včasih moj drugi dom, tako, da sem mogoče tudi zaradi tega tako užival. Že na Fulidhoo-ju smo videli skate, ki se ljudi sploh ne bojijo, pridejo blizu te malce 'povohajo' in odplavajo. Pred hotelom sva v morju že videla male morske pse, potem pa smo se en dan odpravili na plavanje z njimi. Kaj? No, seveda so to tisti psi sesači, ki te ne pojejo, ampak žival je vseeno velika in ko so v jati je tale morska drhal kar malce strašljiva. Ampak, ko je bilo potrebno narediti snemanje z dronom, sva bila kar prva v vodi. Roke k sebi in lepo plavaj mrtvaka, je rekel možakar. Prav. Hehe, prav zabavno, na posnetkih sva malce trda, ampak ni panike. Kasneje smo celo plavali med njimi kar vsi in se zaletavali en v drugega. Čeprav jih ne smeš božati, povem, da so nekam neverjetno hrapavo trdi.
Prav noro pa sem užival med plavanjem z delfini. Ujel jih sicer nisem, ampak, ko se umiriš in mirno plavaš tik za njimi, imaš občutek, da jih boš zdaj zdaj ujel. Potem pa ti glava ne da miru in se poženeš, da boš ujel vsaj zadnjega, takrat pa delfini to v trenutku dojamejo, spremenijo smer, ali pa se celo potopijo in ti uidejo. Zanimivo je tudi to, da med tem, ko dva ali trije skačejo ven iz vode in delajo salte, pod vodo plava cela jata. Pod vodo jih tudi slišiš kako se pogovarjajo, verjetno gre pogovor v smeri: "Lej tega turista, kako maha in čudno izgleda!"
Na enem izmed izletov smo plavali celo z dvema želvama. Velika počasna morska žival, ki pa mora vsake toliko časa priti ven po zrak, potem pa se, ko je obkrožena s temi hecnimi turisti, potopi navpično navzdol. Hitrejši kot si, hitreje ti uide v globine.
Najbolj sanjsko na Maldivih pa je potapljanje na koralnih grebenih. Voda je topla, plitva in na dah se lahko kar precej potopiš in opazuješ podvodni morski svet. Nemo je nastopal v vseh barvnih odtenkih, celo črno - rjava kombinacija obstaja. Ribe vseh oblik in barv plavajo okoli tebe, ob tem pozabiš na vse tegobe in nebuloze nadmorskega sveta. Sem ter tja sem kar pozabil, da je potrebno odplavati navzgor po nove zaloge kisika, nisem navajen plavutk in sem hitro pregloboko. Korale pa so svet zase, prav tako vseh oblik, velikosti in barv, težko bi rekel, da je bilo kičasto, ker je bilo ravno prav fantastično. Bili smo na bolj globokih grebenih in potem na povsem plitvih, da kar težko paziš, da se ne dotakneš koral.
Obiskali smo še samotni otok, kjer so nam privoščili piknik med palmami, pa še sipine, ki pokukajo iz vode, ko je oseka dovolj velika. Nekje na poti smo si pogledali še ladijsko razbitino, ki je že prekrita s koralami, v njej pa so si dom našle številne ribice in ribe. Zanimivo je tudi, da pod vodo prav slišiš kako določena vrsta rib grize korale, oziroma tisto spodaj. Hrsk, hrsk, hrsk.
Upam, da sem obljubo izpolnil, njihovo visočanstvo je bilo izredno zadovoljno tako, da je podvig uspel. Kam greva naslednjič še ne vem, upam pa, da ne bo potrebno čakati dvajset let. Celotno potovanje je bilo super, šla sva s Shappo, vodič Tomaž je bil faca. Ni nas preganjal, hitro nas je navadil na maldivsko brzino in uredil kar smo potrebovali. Tomaž, hvala! Celotna skupina je bila tudi ravno prava, čeprav nismo imeli alkohola smo se super zabavali, hvala vsem sopotnikom za prijetne sproščene dneve!
Pot nazaj domov je bila enaka kot pot tja, samo v drugo smer. Žal sem že prvi dan uspel utopiti moj podvodni fotoaparat tako, da sem lahko prvič v miru užival brez slikanja, kar nekaj slik sem dobil od sopotnikov, vsem se zahvaljujem za pomoč. Seveda pa na pomoč vedno priskočijo domačini in te posnamejo tudi z dronom če želiš. Recimo, takole:
Obljuba dela dolg. Pravzaprav, prav konkretne obljube ni nikoli bilo, ali pa sva z ženo le spretno pozabila na najine besede. Kaj pa vem, na Gorenjskem je vse možno. Kakorkoli, dvajset let nazaj, tis…
